Današnja "mladina?"

S čim naj začnem? Nisem zavestna slovenka, ki podpira to državo do konca oh in sploh in prezira vse druge narode, ki se pojavljajo pri nas. A dogodek nekega dne na avtobusu me je presenetil. Pa ne, da je bil to prvi, ampak prvič me je to MOTILO.

O čem pišem, se sprašujete? Nekaj, kar se je verjetno zgodilo že vsakemu, ki je dandanes stopil na avtobus.
O poslušanju glasbe. Ni res, da ne maram glasbe. Je "fina". Ampak to poslušanje glasbe je drugačno. Kaj si moraš misliti, ko stopiš na avtobus, se recimo, da komaj prebiješ do sedeža in potem se poleg tebe vsede fant (za nekatere mlad, za druge starejši), ki glasno nabija glasbo. Pa se vprašaš od kje njemu pravica, da glasno predvaja glasbo na avtobusu. Avtobus naj bi bil javni, za vse ljudi... tako kot je javna knjižnica, pa pošta....ali tam poslušamo glasbo naglas? In to zelo naglas? Verjamem, da je to motilo veliko ljudi na avtobusu. Vseeno mi je kakšna je to glasba, tokrat je bila recimo glih od "dol", tako kot danes rečemo mladi. Mislim, da bi se zamislila ob vsakem predvajanju kakršnekoli glasbe na avtobusu. Saj sem tudi jaz včasih tako poslušala in nimam nič proti njej.

Torej kje mlademu fantu morala? So ga starši tako naučili? Ne verjamem. Večinoma družba kot pravijo danes. Če se že grem malo psihologije, sem v njem takoj videla, da si mora nekaj dokazati, da je on glavni, ker lahko posluša svojo glasbo naglas. Da je nekaj več, predvsem se je to poznalo še v njegovi drži.

Vmes mi je zazvonil telefon (med vožnjo) in klicala me je mami. Sem ga najprej "grdo" pogledala, češ pa daj malo tišje no, da se lahko vsaj po telefonu pogovarjam. Pa ne vem, mogoče pa je le imel nekaj sposobnosti razpoznavanja pogledov, da je celo dal malo tišje. Ampak seveda, potem ko sem končala svoj pogovor, je glasbo spet nabil do konca.

Torej, tehnologija je danes šla tako daleč, da poznamo celo slušalke. Saj vendar mora vedeti kaj so. Ampak takrat ni šlo za to. Šlo je za to, da naj bi s tem izražal neko nasprotovanje. Seveda. Javen avtobus je za vse ljudi, do neke meje seveda lahko gremo, ampak kolikor nam pač določajo naša osebna pravila. To ni tako kot včasih, ko so se ljudje na avtobusih še pozdravljali.

Zakaj to pišem? Ker sem mu takrat hotela marsikaj zabrusti, pa nisem. Sama pri sebi sem si mislila, kaj vse bi mu lahko rekla. "Veš kaj so slušalke? Lahko daš malo tiše? Veš kaj pomeni, da je avtobus javen?..." A sem si rekla potem, če bom šla prej dol ga bom zelo grdo pogledala. A na žalost je "usoda" hotela tako, da je on odšel prvi dol.

Nisem rasistična. Lahko bi bil kdorkoli in kjerkoli. Živimo v svetu, kjer imajo mladi popolno svobodo.